Konec Peršoj svitovoj vojnŷ i počatok medževojennoho periodu v kolyšnij avstro-uhorskij imperyi mož zarachuvaty do časiv najvekšoj polityčnoj nestabiljnosty v istoryi Serednjoj Evropŷ. Vilsoniv zaklyk do samostanovlinja narodiv Evropŷ zmicnyl nacionalizm v kolyšnich avstro-uhrach – delegacyi Rumuniv, Serbiv, Slovakiv, čechiv, Ukrainciv i karpatskŷch rusyniv poklykaly kongresŷ, žebŷ sja domahaty vŷznanja i polityčnoj avtonomii.

U seredyni 19. stolitja, po revoljucyjach 1848. roku, rusynjska identyčnist u avstryjskij Halyčŷni i na zemljach Svjatoštefanjskoj Koronŷ (dotrianonjskŷ Uhrŷ) dostala sja do etapu kuljturnoho odrodžŷnja. Nastupnŷ sto rokiv rusynjska inteligencyja išla v trjoch polityčnŷch naprjamach: najpopuljarnijšŷj, rusofiljskij, pidtrymuval ideju jednosty z rosyjskom deržavom; ukrainofiljskij mal za cilj zlučŷty «istoryčno ukrainjskŷ» zemly u jednij deržavi; rusynofiljskij bŷl o veljo menšŷj, ale žadal okremoj kuljturnoj avtonomii pro karpatskŷch rusyniv. Totŷ try naprjamŷ vplŷvaly na rižnŷ polityčnŷ ruchŷ 19. i velykoj časty 20. stolitja. Na konec peršoj svitovoj vojnŷ rusynŷ-lemkŷ našly sja v kuljturno-polityčnŷm zatori medže tŷma trjoma naprjamkamy.

Lemkŷ – jedna interesna grupa Rusyniv, što istoryčno zameškuvala Lemkovynu – terytoryju po pilničnij storoni Karpat i na poludny sučasnoj poljščŷ. Do rusyniv po pilničnij storoni karpat nazva «Lemko» pryšla zzovny, ale potŷm bŷla nyma prynjata za svoju.

U 1918. Roci pojavyly sja vlastyvi dvi lemkivskŷ respublykŷ, choc žadna ne bŷla oficyjni vŷznana inšom deržavom. Faktorom pro obi bŷly už zhadanŷ problemŷ rusynjskoj polityčnoj orijentacyi. Perša, poklykana 4. Lystopada 1918, to komančanjska respublyka, tiž znana jak «schidnjolemkivska respublyka». Za dnešnich standardiv bŷ to bŷla malorelevantna mikroderžava, bo bŷlo to lem združŷnja 33 lemkivskŷch sel na schodi lemkovynŷ. Jej holovom bŷl hrekokatolyckij svjaščennyk pantelejmon špyljka, a jej kincjova cilj – objjednaty sja z novoosnovanom zachidnjoukrainjskom narodnom respublykom, što obnymala velyku čast kolyšnjoj schidnjoj halyčŷnŷ v časi poljsko-ukrainjskoj vojnŷ 1918-1919. Komančanjska respublyka bŷla znyščena poljskŷma žolniramy lem dva misjaci po poklykanju.

Druha deržava, oficyjni ruska narodna respublyka lemkiv, bŷla poklykana 5. Hrudnja 1918. Spočatku lemkivska respublyka bŷla holovni rusofiljskom, ale zminyla svoi cily zhidno z mistnom geopolityčnom realjnostjom.

Zname, že lemkovyna bŷla polityčni rozdilena. Zachidnja čast, z kotroj povstala lemkivska respublyka, zvŷkli bŷla vece rusofiljska, a tŷmčasom schidnja, de bŷla poklykana komančanjska respublyka, bŷla duže vece ukrainofiljska. Totu polityčnu hranycju mož pryblyžno provesty dukljanjskŷm perevalom. V časi, koly na schodi bŷla osnovana komančanjska respublyka, u zachidnij lemkovyni bŷly sklykanŷ rižnŷ miscevŷ radŷ. Piznijše, 2000 delegativ z desjatkiv sel zŷšly sja v gladŷšovi, de besiduvaly na temŷ lemkivskoj deržavnosty i polityčnoj orijentacyi. Tota striča pryvela do sklykanja holovnoj ruskoj radŷ 5. Hrudnja, de okrem lemkiv maly bŷty predstavlenŷ rusynŷ z poludnja i diasporŷ, žebŷ razom rišŷty zvidanja budučoj rusynjskoj politykŷ.

5. hrudnja bŷlo sklykane velykje viče za učasty 500 lemkiv i predstavyteliv rusyniv inšŷch regioniv. Tu už v odrižninju do poklykanoj misjac pered tŷm ukrainofiljskoj komančanjskoj respublykŷ pidtrymaly rusofiljsku orijentacyju. Bŷla poklykana Lemkivska Respublyka, kotroj faktyčnŷm liderom bŷl jaroslav kačmarčŷk.

Jak rusofiljska deržava, lemkivska respublyka nadijala sja na blyzkŷ zvjazkŷ abo navet prylučŷnja do rosyjskoj imperyi. Jednak po rosyjskij revoljucyi 1917. roku veljo lemkiv sja bojaly, že rosyjska domova vojna prynese boljševizm do ich kraju. Mnohŷ, v tŷm čŷsli kačmarčŷk, dumaly, že navet proboljševicjka lemkivska deržava vartala spolninja ich polityčnŷch idealiv, jak neobchidne zlo. Inčŷ v respublyci bŷly rusofilamy lem poklja viryly, že carska bila armija verne sobi rosyju, ale ne chotily sojuzu z boljševykamy.

Do polovynŷ 1919. roku už bŷlo jasne, že rosyjska domova vojna sja ne kinčat, i zjjednanja z rosyjom tovdŷ bŷlo nemožlyve z pryčŷnŷ polnoj anarchii na tŷch zemljach. Biljšist lideriv respublykŷ, sered nych kačmarčŷk, pohodyla sja hljadaty aljternatyvŷ sojuzu z rosyjom.

Rozumily tiž zahrožŷnja poljsko-ukrainjskoj vojnŷ. Po tŷm, jak poljšča rozbyla komančanjsku respublyku v sičny 1919. roku, liderŷ Lemkivskoj Respublykŷ bŷly zainteresuvanŷ v spilpracy z poljskŷm urjadom pro svoju ochoronu. Mnohŷ lemkivskŷ liderŷ viryly, že spilpracja z poljakamy zvekšat ich šansu na vŷznanja polityčnoj nezaležnosty abo choc lem jakojsy polityčnoj avtonomii po skinčŷnju poljsko-ukrainjskoj vojnŷ.

Z oslabinjom rusofiljskoho (i praktyčnŷm brakom ukrainofiljskoho) naprjamu lemkivska respublyka musila hljadaty garantyi perežŷtja v inčŷch deržav. Od toho momentu počal sja rist vplŷvu rusynofiliv i storonnykiv čechoslovacyi. Lemkŷ počaly hljadaty pidporu v prjašivskij rusy.

Predstavyteli Lemkovynŷ i prjašivskoj rusy stričaly sja protjahom 1919. roku i poklykaly karpatorusku narodnu radu, z čŷm sja počalo zmicninja rusynofiljskoho ruchu. Rada sja domahala zjjednanja ciloj karpatskoj rusy – Lemkovynŷ, Prjašivskoj i Pidkarpatskoj rusy – jak avtonomnoho regionu v hranycjach čechoslovacyi. Liderŷ lemkivskoj respublykŷ spribuvaly poslaty delegata na myrnu konferencyju do paryžu, žebŷ predstavyty totu ideju na ratyfikacyju zachidnŷm deržavam; jednak poljskij urjad poslal vojsko, žebŷ zamknuty dorohu lemkivskij delegacyi. Bŷlo jasne, že poljskij urjad chotil lyšyty lemkovynu sobi.

Sytuacyja respublykŷ sja dale pohiršŷla z rostom napruhŷ medže čechoslovacyjom i poljščom z pryčŷnŷ hranyčnŷch sporiv. Okrem toho, dakotrŷ rusynŷ piznijšoj čechoslovacyi, napryklad grygoryj žatkovyč, faktyčnŷj lider pidkarpatskoj rusy, viryly, že proba zdobŷtja lemkovynŷ bude pro čechoslovacyju polityčnom katastrofom i cilkovyto znyščŷt čechoslovacjko-poljsjkŷ odnosynŷ. Neodolha liderŷ rusyniv na poludny zrekly sja idei prylučŷnja lemkovynŷ, cy sylom, cy dyplomacyjom.

Dolja Lemkivskoj Respublykŷ rišena myrnŷm dohovorom v sen-žermen v veresny 1919. Roku, kotrŷj prydilyl poljščŷ pravi cilu kolyšnju halyčŷnu. Do počatku 1920. Roku poljskŷ žolnirŷ vzjaly terytoryju lemkivskoj respublykŷ cilkom pid kontrolju i postavyly jej lideriv, v tŷm i kačmarčŷka, pered sudom za zradu i probu odorvanja poljskoj terytoryi. Možlyvist jedynoj karpatorusynjskoj avtonomii v ramkach čechoslovacyi už ne bŷla. Lemkovyna sja stala častjom druhoj poljskoj respublykŷ, a prjašivska i pidkarpatska rusj – častjom čechoslovacyi.

Budučnist lemkivskoho naroda bŷla tragična. Proradjanjskij urjad poljščŷ nasyljno deportuval lemkiv v ramkach akcyi «Visla» v kincy 1940. rokiv, pereselyvšŷ ich na „zemli odzŷskanŷ“, što pered vojnom bŷly častjom nimec. Na istoryčnij lemkovyni dnes meškat lem paru tŷsjač lemkiv.

Ruska Narodna Respublyka Lemkiv to cikavŷj pryklad pro doslidžŷnja rusynjskoj politykŷ. Ukazuje nam, že v 19. I na počatku 20. Stolitja rusofiljska orijentacyja bŷla jednom z dorih do polityčnoj i kuljturnoj nezaležnosty pro rusyniv. Z druhoj storonŷ, ukrainofilŷ sja vvažaly ukraincjamy (abo najvece, regionaljnom grupom v ramkach ukrainskoho naroda) i žadaly zlučŷnja z ukraincjamy. Mož povisty, že z tŷch dvoch ideologij rusofiljska bŷla neobchidnŷm zlom v tŷm periodi. Choc z sučasnoj perspektyvŷ sja najlipšŷm zdaje rusynofiljstvo, joho populjarnist bŷla mala, i to ne darmo, bo karpatska rus ne mohla bŷty polityčno i ekonomično nezaležna, holovni v tŷm časi. Choc lipše bŷ bŷlo vydity cilu karpatsku rusj razom z lemkovynom v ramkach čechoslovacyi, tjažko sja dast viryty, že poljskij urjad bŷ akceptuval takij scenaryj bez vojennoj intervencyi. Odnosynŷ medže čechoslovacyjom i poljščom už tovdŷ bŷly tjažkŷ z pryčŷnŷ hranyčnŷch sporiv.

Lemkivska Respublyka nas včŷt, že stolitja tomu rusynŷ maly rostučŷj ruch za kuljturnu nezaležnist, boroly sja za polityčnu avtonomiju, navet i polnu nezaležnist. Mnohŷ lemkŷ i inčŷ grupŷ rusyniv vvažaly sja okremŷm narodom i bŷly ochočŷ ity na velykje polityčne ryzyko, žebŷ to dokazaty. Ale treba pamjataty, že ne všŷtkŷ karpatskŷ rusynŷ trymaly sja tŷch idealiv. Komančanjska respublyka dovodyt, že nemala ich čast žadala bŷty častjom jedynoj velykoj ukrainŷ. Zdaje sja, že čŷm dale od sučasnŷch ukrainskŷch zemelj, tŷm častijše rusynŷ zanymaly rusynofiljskŷ abo rusofiljskŷ stanovyska. Choc mož tu najty vŷnjatkŷ, dumam, že taka tendencyja povjazana z tŷm, že geografičnŷj dystans i rozbižna istoryja to važnŷ faktorŷ etnogenezu. Rusynŷ, što meškaly najdale od zonŷ vplŷvu halycko-ukrainjskoho nacionalnoho ruchu, najčastijše ne identyfikuvaly sja z ukraincjamy. Ale takij geografičnŷj argument ne pojasnjuje rusofiljstvo – tu bŷm zas povil, že bŷlo polityčnom neobchidnostjom pro polityčnŷ ruchŷ karpatskŷch rusyniv tamtoj dobŷ.

Ked bŷ rusofiljstvo ne bŷlo prynjate rusynjskom inteligencyjom 19. Stolitja, dominantnŷm intelektualjnŷm ruchom pro rusyniv bŷ sja stalo ukrainofiljstvo. Naslidkom toho bŷ bŷla iščŷ vekša jak teper etnična asymiljacyja rusyniv do ukrainciv. Osobni sja ne zhadžam z rusofiljstvom, jak istoryčnŷm, tak i sučasnŷm, bo vydžu v nym ruch, kotrŷj je cilkom pidporjadkuvanŷj rosyjskij dogmi i sferi vplŷvu. Mož ho charakteryzuvaty jak hljadanja sojuzu z vekšŷm «ochoroncjom» pro «slabšŷj» rusynjskŷj narod i samosvidomist. A jednak, zvažajučŷ na polityčnu realjnist okryslenoho periodu, i na iščŷ menše atrakcyjnu aljternatyvu ukrainofiljskoj dogmŷ, kotra mala za cilj polnu asymiljacyju rusyniv, mušu nazvaty rusofiljstvo «neobchidnŷm zlom». V časi formuvanja lemkivskoj respublykŷ navet rusynofiljstvo nakonec stalo sja ruchom za prylučŷnja do inčoj deržavŷ, čechoslovacyi. Toto bŷla ščŷ jedna polityčna neobchidnist pro lemkiv, žŷjučŷch u polityčno nestabiljnij časty serednjoj evropŷ.

Konec-kincjom, polityčna ideologija Lemkivskoj Respublykŷ v dajakij miri ne bŷla barz važna – zreštom, skinčŷla sja prez diju poljskŷch vlasty, što bŷlo jednom z velykŷch poražok u borbi za rusynjsku avtonomiju. Takŷch poražok u 20. Stolitju bŷlo vece – skinčŷly sja radjanjskŷm dominuvanjom nad serednjom evropom, koly z polityčnŷch pryčŷn počato cilkovytu ukrainizacyju rusyniv.

Možeme sy ujavyty aljternatyvnu istoryju, de zachidni deržavŷ dozvolyly lemkivskij respublyci prylučŷnja do čechoslovacyi. Dumam, že čechoslovackŷ vlasty bŷ bŷly vece prychŷljnŷ avtonomii, a naslidkom toho medževojennŷ rokŷ bŷ maly najvekšŷj potencyjal pro rozvytok rusynjskoj polityčnoj i kuljturnoj svidomosty. Razom lemkovyna, pidkarpatska i prjašivska rusj tvoryly bŷ velyku rusynjsku menšŷnu, kotra bŷ mala dvi polityčnŷ dorohŷ. V našŷm žŷtju slovakŷ i rusynŷ ne dostaly pravdyvoj avtonomii v medževojennij čechoslovakii, kotru im obicjaly čechŷ. Jedyna karpatska rusj bŷ mohla pity šljachom oddilinja i nezaležnosty, abo vekšoj faktyčnoj avtonomii bez oddilinja. V tŷm periodi čechoslovacyja bŷla barz veljokuljturovom deržavom – okrem čechiv i slovakiv veljo jej žŷteliv bŷly nimcjamy abo madjaramy – zato česjkŷ liderŷ sja už bojaly separatyzmu. V tŷm konteksti sja zdaje barz pravdopodibne, že česjkŷ vlasty daly bŷ pravdyvu avtonomiju karpatskij rusy, slovacyi, može navet i sudetskŷm nimcjam i madjaram. Takom avtonomnom karpatskom rusjom bŷ kjeruvaly rusynŷ, isnuvalo bŷ vece rusynjskŷch škil, rusynjska kuljtura i etnična svidomist bŷ bŷly dale šŷrenŷ.

Ale dumam, že druha svitova vojna bŷ pryvela do toho rezuljtatu, kotrŷj i mame dnes – do ukrainizacii lemkiv radjanjskŷma vlastjamy. Navet ked bŷ ne bŷlo akcyi «visla», je pravdopodibne, že i tak bŷ bŷly kuljturnŷ represyi. Jasni, že zadača ukrainizacyi rusyniv bŷ bŷla tjažša, ked bŷ v medževojennŷ rokŷ bŷla stvorena syljnijša rusynjska identyčnist. Ale radjanjskij plan asymiljacyi bŷ sja ne sper. Tak jak moich prarodyčiv na prjašivskij rusy u 1950. Rokach, rusynjskŷch ditej na lemkovyni posŷlaly bŷ do ukrainskŷch škil. Jak i v realnŷm scenaryju, etničnŷ ukrainci z halyčŷnŷ i rosyjane bŷ sja pereseljaly na pidkarpatsku rusj. Pravdopodibni, lemkovynu bŷ peredaly novij socyjalistyčnij poljskij respublyci pravom polityčnoho precedensu i polityčnoj vŷhodŷ. Jedna pozytyvna rič v takŷm scenaryju – bŷlo bŷ barz pravdopodibne, že rozvytok narodnoj svidomosty po padinju komunizmu v 1990. Rokach bŷ bŷv iščŷ vekšŷj – tŷm vece, že lemkovyna bŷ dale mala velyku kiljkist rusyniv, što tiž značŷt, že kuljturna osnova pro rusynjskij ruch bŷ bŷla vekša. Jasni, že toto všŷtko lem spekuljacyi na temu aljternatyvnoj istoryi, v najlipšŷm prypadku pidtrymanŷ realjnŷma faktamy. Ale zreštom, vlučŷnja lemkovynŷ jak polityčnoj jedynyci do peršoj čechoslovacjkoj respublykŷ bŷ pevni malo dolhoterminovŷj pozytyvnŷj efekt pro rusynjskij ruch.

Pidsumujučŷ – doslidžŷnja lemkivskoj respublykŷ ukazuje nam menše znanu čast našoj rusynjskoj istoryi, a tiž borbu mynulŷch pokolinj rusyniv za našŷ prava naperekir vekšŷm polityčnŷm sylam, jak napryklad rosyjane, poljakŷ cy ukrainci.