Dylema obščestvennoho dohovora na Pudkarpatjovy

Tak hy z kaminja bez cyjmenta ne mož postrojyty stinu, tak z masŷ ljudy bez inteligenciji ne mož postrojyty funkcionuvučoje obščestvo. Kolysj ud chudobŷ pojavyla sja technologija suchoji kladkŷ, jaku aktyvno chosnovaly ščy donedavna. No takŷj fundament «nasucho» uderžovav lyš nevelyku derevljanu chŷžku, u jakŷch i žyly naši predkŷ ne jednu generaciju. Chotj nysj mŷ technično prosunuly sja taj strojyme betjarsjki chŷži, zalyvavučy betonni fundamentŷ, civilizacijno sjme tak i ne ulizly iz svojŷch «kuč» iz kladkov «nasucho». Bysida jde za obščestvennŷj dohovor, udnosynŷ mežy inteligencijov taj narodom, jich neprostu istoriju na Pudkarpatjovy i tjažki naslidkŷ pro nnyšnjŷj stan obščestva.

Dovho mož sporyty, koho udnosyty do inteligenciji, a koho do naroda (ne naciji). Inteligencija je sociokuljturna verstj ljudy, jaki sja zanymavutj intelektualjnov robotov, projavljavutj iniciatyvu i moraljnoje liderstvo. Klasyčnŷj pryklad oto trojcja učytelj-notarj-sjaščennyk. Pud narodom mož rozumity cilustj ušytkŷch ljudy konkretnoho obščestva. U našuv sytuaciji oto majbulš seljane, roboči, pudpryjemci. Uže na etapi, koly načynajeme perenosyty sesi kategoriji na rusynuv, rozumijeme, ož tak oto u nas ne robylo. Inteligencija majbulšu častj našoji istoriji ne udznačala sja moraljnŷm liderstvom taj iniciatyvov, a ščy bŷla namnoho maj lojaljna polityčnomu režymovy, hy narodovy. A syginj narod, bez svoji ekonomičnoji, polityčnoji i daže kuljturnoji elitŷ skorše prypomynav narodnu masu, ljud. Sjakŷj stan u Pudkarpatjovy deržav sja ne odno storoča i hluboko ukorinyv sja u strukturi sociuma, daže pry častuv zmini deržavŷ.

Obŷ do ladu ponjaty charakter obščestvennoho dohovora u Pudkarpatjovy, treba vernuty sja nazad i proanalizovaty, jak vun sja rozvyvav i jaki zminŷ vnosyly konkretni periodŷ. Tuj varta skoncentrovaty sja na modernuv istoriji, kotra u nas sja načynatj dysj u polovyni 19 st. A holovnŷm kryterijom bude trykutnyk režym-inteligencija-narod. Usjoho mož udilyty taki periodŷ: madjarsjkŷj (uhorsjkŷj), čechoslovacjkŷj, radjansjkŷj i aktualjnŷj ukrajinsjkŷj. 

Perša i majdovhočasna epocha – madjarsjka. Ona zadala mnohi trendŷ, kotri ščy slidno i nnysj. Za peršoje, sysj period tjahnuv sja faktyčno yz Serednjoviča, u njomu sjme provely bulšustj svoji domodernoji istoriji i vstupyly u modernu. Za druhoje, charakter Madjarsjkoho koroljūvstva strojyv sja na stanovomu obščestvi i vnutrišnjomu kolonializmi, što sja kŷvatj zaselenoji nemadjaramy peryferiji. Tak, na Pudkarpatjovy rolj polityčnoji i ekonomičnoji elitŷ bŷla zakriplena za nemistnov rodovov arystokratijov. Nemnohočyslena inteligencija hrala skorše službovu rolj. Praktyčno všytko rusynsjkoje naselenja bŷlo marginalizovanoje i malo puddansjkŷj status. Yz syji domodernoji tradyciji vŷchodytj asymetryčnŷj obščestvennŷj dohovor, jakŷj robyv lyše mežy režymom taj inteligencijov. Vun sja strojyv na tomu, ož ključovov vŷmohov do inteligenciji bŷla lojaljnustj režymovy i doktryni. Budapešt yz svoho boku polivljav na mistach, davav pudderžku (daže sylovu), kidj dochodylo do lokaljnŷch konfliktuv i t. d. U druhuv polovyni 19 st. i až do 1918 roku isja schema rozvyvala sja, dopovnjovala sja, no ne pominjala sja kardynaljno. Postupovo atrybutom inteligenciji stala madjarsjka identyčnustj, bysida, što ščy maj pohlubylo rozrŷv yz rusynsjkŷm ljudom. Važnu rolj u gazduvsjkomu žyvoti zanjaly žydŷ, kotri emigrovaly z vostoka, no prynjaly tuj «pravyla ihrŷ» i zanjaly svoje misto u pudkarpatjovy. Mož najty vŷjimkŷ, no u masi sytuacija tak i upozyrovala. Praktyčno vsi ud čynovnyka do učytelja i ud dochtora do sjaščennyka utratyly subjektnustj i služyly režymovy namnoho bulše, hy mistnomu naselenjovy. Samo sobov, maly z toho vŷhodu: vto mohla bŷty bezkarnustj u čynovnyka vadj koblyna u sjaščennyka. Intelektualjno i polityčno osyrotilŷj rusynsjkŷj seljanyn vidiv u inteligenciji ne oporu i liderstvo, aj ruku režyma, korupciju, madjaryzaciju. Ne mohlo bŷty bysidŷ za doviru vadj kooperaciju. A vto značytj izoljaciju naroda i cyrkuljaciju joho žyvota u malŷch zakrŷtŷch hromadach. Sjak rusynŷ dovhŷj čas i lyšaly sja pasyvnŷmy učastnykamy paternalistyčnoho obščestvennoho dohovora, «trytjŷm lyšnjŷm», za jakoho rišavutj druhi.

Perelom nastupyv u 1918 roci, koly Pudkarpatja (Pudkarpatsjka Rusj) za rezuljtatamy peršoji svitovoji vojnŷ bŷlo peredano Čechoslovacjkuv respublici. U sjoho istoryčnoho momenta je svoji pozytyvni i negatyvni storonŷ. Z jednoho boku, moloda respublika prynesla u kraj vseciloje pravo holosa, pljuralizm, svobodu kuljturnu, bysidŷ, gazdovanja, virospovidanja. Sysj spysok bŷv spravdi progresyvnŷj na svuj čas i dav sylnŷj impuljs dlja rozvoja hromadjansjkoho obščestva. U novuv deržavi obščestvennŷj dohovor sja kardynaljno pominjav. Polityčnŷj režym, uže pražsjkŷj, vidiv u starŷch elitach Pudkarpatja opozyciju. I naoborot, najšov oporu u mistnomu rusynsjkomu naselenjovy, jakoje ščy, pravda, ne malo tulko inteligenciji, obŷ perebraty iniciatyvu. Zato bŷlo ubrano dva paraleljni puti: pereselenja čysjkŷch specialistuv u Pudkarpatja i pudderžka rusynsjkoji inteligenciji. Tak mala sja udbalansovaty i stabilizovaty polityčna, socialjno-ekonomična sytuacija u krajovy. V obščestvennomu dohovori zavely sja dosta zdorovi vzajimynŷ mežy režymom, inteligencijov taj narodom, de každŷj element načav bavyty proporcijnu rolj. Režym mav dozorovu funkciju i bŷv garantom dohovora. Narod pry liberaljnuv polityčnuv systemi dustav svoji važeli vplŷvu, hy elektoraljnŷj potencial vadj protestni vŷstupŷ. Inteligencija puslja dovhoho času načala zblyžaty sja z narodom i zastavaty svoji prosvitnycjki i lidersjki funkciji. 

Z druhoho boku za dovhi rokŷ zaobstavanja rusynsjkoje naselenja bŷlo natulko izoljovanoje, neusvidomlenoje, moraljno i fizyčno pudlomlenoje, što prosto nevalovšnoje bŷlo prysposobyty sja do novoho času i uchosnovaty joho potencial. Bulšustj ljudy dale žyla za inercijov, što ne pozvoljalo bŷstro pominjaty strukturu obščestva. Što logično, bŷlo mnoho nedovirŷ, apatiji, negatyvizma, stracha. Čysjkŷj agrarnŷj polityk Antonin Chloupek tak opysav obščestvennu sytuaciju u Pudkarpatjovy 1922 roku: «Narod nas, čechuv, vynytj u tomu, ož opjat hybŷ pudderžujeme (ubolivajeme za) inteligenciju, kotra bŷla i obstaje sja madjarsjka, ne čustvuje z ljudom taj choče ho, i pud praporom čechoslovacjkŷm, tak hy pry Madjarščyni kontroljovaty…». Jak mož ponjaty, ne všytko bŷlo idealjno, mala misto korupcija, «perevertanja kobatuv», i t. D. Moja prababka hovoryla, ož pry čechach bŷlo majdobre, bo z nymy sja mož bŷlo lehko dohovoryty. Oto ukazuje na prostŷj fakt: rusnakŷ dustaly bulše svobodŷ, udkrŷtosty, možnostjūv, no maly dosta zredukovanŷj kruhozor i picicjki ambiciji, obŷ jich realizovaty. Vto je norma. Rizki potrjasinja tjažko sja udbyly na žyvoti bukvaljno všytkŷch žyteljūv pudkarpatja. No tak samo pomohly identyfikovaty joho realjnŷj stan, problemŷ i katalizovaty zminŷ peredusjŷm u mentaliteti. U sysj period mož konstatovaty maksymaljnoje zblyženja i kooperaciju naroda taj inteligenciji. Oto sja projavljalo u školach, siljsjkŷch bibliotekach, kooperatyvach, i daže peršuv masonsjkuv ložy, de sja chosnovala rusynsjka bysida, centrum securitatis v užhorodi. 

Problema čechoslovacjkoji respublikŷ bŷla u tomu, ož sama deržava projestvovala lyš 20 rokuv. Ud 1939 do 1944 na kurtu dobu pudkarpatja žylo u madjarsjkuv okupaciji, što je specyfična sytuacija i na njūv sja ne budeme tuj spyraty. Namnoho maj važnu rolj zohrav period, u jakŷj ysjme zajšly u 1945 roci – radjansjkŷj. Mož sja dohadaty za mnoho pudlŷch i ne duže atrybutuv sjoho času. Oto i totalitaryzm, represiji, kolektyvizacija, cenzura. No majvelyka trahedija sja stala yz inteligencijov. Režym u ciljach kontrolja načav likvidovaty jiji iniciatyvnustj i subjektnustj. A vto značytj, ož iz časom intelihencija stavala use maj bezlykŷm instrumentom, daže kidj mala jakŷjysj butafornŷj prestyž. Mož upovisty, puslja nedovhoji perervŷ pudkarpatja vernulo sja u pryvŷčnŷj z madjarsjkoji epochŷ paternalizm. Obščestvennŷj dohovor typyr bulše prypomynav vertykalj, u jakuv inteligencija bŷla mediatorom mež režymom i narodom, no hrala lyš rolj spovnytelja, retransljatora. Yz sjoho plŷne, oš utratyla i lidersjki funkciji. Oti na sebe perebrala «partija, kotra vede». U pudkarpatjovy sklala sja sytuacija, kotra pudorvala ne lyš inteligenciju, a j doviru do nyji yz storonŷ naroda. Jakŷm bŷ totalitarnŷm ne bŷv režym, a u hlubyni obščestva vytalo rozuminja toho, de doktryna rozchodytj sja yz realjnustjov. I vti, ko sja probovav uslužyty pered polityčnŷm načaljstvom, uchosnovaty svoje položenja, navchtema utratyly pudderžku mežy ljudjmy. Ne vse všytko bŷlo tak, majeme i pozytyvni prykladŷ. No kidj porunjaty socialjnŷj, kuljturnŷj kapital, ta učytelj syrydnjoji školŷ u čechoslovacjkŷj period muh ho maty bulše, hy profesor universyteta u radjansjkŷj. 

Ne menšu škodu, hy sam režym, prynjūs i joho rozpad u 1991 roci. Formaljno pryjšla nova deržava, no ščy ne jeden ruk obščestvo jak u pudkarpatjovy, tak i u ciluv ukrajini žylo po inerciji i uchodylo yz tjažkoji kryzŷ. Vertykalj obščestvennoho dohovora rozsŷpala sja, tak hy ekonomična i polityčna systema. U jakŷchysj sferach obstav sja status kvo, u jakŷchysj načav sja chaos typa «davutj – bery, bjutj – utikaj». Praktyčno každa storona dohovora bŷla dezorijentovana. Iniciatyvu perechopyly marginaljni i kryminaljni elementŷ, kotri postupovo udbiljovaly sja i stavaly novov elitov. Butafornŷj prestyž inteligenciji bŷstro propav. A puslja 40 rokuv nimoho yhranja pud dudku režyma mnohi vže i ne tjamyly za socialjnŷj kapital, iniciatyvu, moraljnoje liderstvo. Tak i ujšlo, ož praktyčno vsja inteligencija skačuljala sja u obidnoje slovo «Bjudžetnykŷ» i zmišala sja z sirov masov u sprobach užyty. Lipše maly sja vti, ko bŷv blyže do «korŷta» taj chosnovav bezporjadok u vlastnŷch interesach, no jich mož nazvaty lyš parazytamy.

Z rokamy sytuacija sja stabilizovala. U danŷj moment ključovŷmy slovamy u obščestvennomu dohovori na Pudkarpatjovy sutj lojaljnustj taj integracija. Ise typyrišni prioritetŷ režyma. Dokutj mistni elitŷ, daže z neodnoznačnŷm mynulŷm, publično pudderžuvutj jich, ony mavutj mandat na sjūv terytoriji i daže kart-blanš na nekompetentnustj. Škoda, ož sysj pryncyp často robytj i u inteligenciji. Bysida ide za «bjudžetnu» jeji častj, kotra mnoho perebrala z radjansjkoho perioda. Ona use ščy duže nejtraljna, a vto protyričytj iniciatyvnosty, jaka jūv maje bŷty prytamanna. Vse ščy ne solidarna i ne hotova kolektyvno sokotyty chotja bŷ svoji interesŷ, ne kažučy vže za narodni, a vto protyričytj moraljnomu liderstvovy. Vse ščy bojytj sja udkrŷto perečyty načaljstvovy, prynymaty mirŷ, braty na sebe udpovidaljnustj. Rolj inteligenciji u obščestvennomu dohovori pomalŷ nabyratj u vazi, no realjno raz slaba. Narod u sjūv schemi upozyruje dosta osamilŷm i nekonsolidovanŷm. Masa ljudy z velykŷm potencialom, jaka realjno lyšena sama na sebe i misto kooperaciji žyve u organizovanuv anarchiji, dumavučy, jak prožyty zavtrašnjŷj dynj. U kolektyvnuv svidomosty puslja tulkŷch travm lyšatj sja hluboka nedovira i daže obida jak na inteligenciju, tak i na režym. A samoje hlavnoje, ož ne je rozuminja perspektyvŷ, obščoho interesa, dovhosročnoji cili, motyvaciji. Oto je urovenj, jakŷj narod ne hoden dosjahnuty bez inteligenciji. I tak my sja vydytj, ož inteligencija bez pudderžkŷ, oporŷ naroda ne bude maty subjektnustj i ne zajme svoje naležnoje misto u obščestvi. 

Uchodytj dylema. Ko maje stupyty upered peršŷj? Nykavučy, jak malo bŷlo u našuv istoriji pozytyvnoho opŷta u hromadjansjkomu obščestvi i jak mnoho negatyvnoho u paternalistyčnomu, nerozumno čekaty samoorganizaciju ud naroda. Pryblyzno tak samo u Pudkarpatjovy mož bizovaty sja na režym. Uperaty sja mož chŷba u schemu lojaljnustj = svoboda na mistach. Ja rachuvu, inteligencija je ključom do lipšoho obščestvennoho dohovora i progresa u krajovy. A konkretno vto, jak bude robyty ona i jak bude sja robyty z nyv. Ymenno inteligencija maje projavyty ininciatyvu, demonstratyvno zaprjačy sja ujedno z narodom, naladyty udkrŷtu komunikaciju chotja bŷ u hromadi, de je očevydnŷj obščŷj interes (obščoje blaho). Dale poslaty do frasa mifŷ «mŷ nyč ne hodny», «taka deržava», «u nas nyč sja ne pominjatj», bo ljudy, kotri mŷsljatj sjakŷmy katehorijamy, nevalovšni do moraljnoho liderstva v pryncypi. Pryjde sja dohanjaty prolyšenŷj progres hromadjansjkŷch instytutuv, šyryty jich mežy ljudjmy, ne bojaty sja negatyvizma. Ne obŷjde sja bez nalažovanja kontaktu yz režymom, z mistnov vlastjov. Prynymaty hy aksiomu ušytko, što ide zhori, ne je norma. Treba navčyty sja davaty režymovy obratnŷj zvjazok, konstruktyvno krytykovaty i, kidj treba, protestovaty. Mežy ynšŷm, ne je nyč pudloho u tomu, obŷ sja zakapčaty u polityčnŷj žyvut, zaručyty sja pudderžkov naroda i daty konkurenciju parazytam. No naj buh zavaruje u krytyčnŷj moment zabŷvaty za solidarnustj, lyšaty kohosj samoho pud tyskom, davaty pereslidovaty lideruv, jaki na sebe vzjaly beremeno udpovidaljnosty. Bo i typyr mnoho ko ne choče ustupyty pozad toho, što bojytj sja osuda, utratŷ robotŷ, pereslidovanj načaljstva. Kidj jeden za vsich, ta vsi mavutj bŷty za jednoho, ynšak ne varta i načynaty. Ajno, ise duže vŷsoki vŷmohŷ do inteligenciji. Zavto pryoritetom krome ynšoho maje staty jakraz prosvita i robota yz nyv. Inteligenciji kosj musytj nahadaty, ko vny, dlja čoho i jaku mavutj sylu. Nad sym musjatj typyr narabljaty majsvidomi z nas. I dijaty udkrŷto, kreatyvno, udmituvučy ekskljuzyvistsjki, elitarystsjki, tradycionalistyčni koncepciji, bo u 21. Storočovy z nymy uže ne mož rišyty problemŷ, jaki sja u Pudkarpatjovy nazbyraly.