U statï budut vychosnovany dva termina: kojne taj uzus.
Kojne — toto naddialekt, zybranyj z dakôljkych dialektu dajakoho jazyka, zadumanyj byti maximalno vrozumlivym dïlja vekšosti nativôv tych samych dialektu.

Uzus (ud lat. usus — zvyk) — obščeprijatoje chosnovatiljami jazyka chosnovanja slôv, fraz, gramatičnych konstrukcij.

Preambula

У єднуй из давньых статий на нашум сайті «Rusinskyj — domašnïj jazyk»,автор выразив исякый назор, што ся тыче роздроблености русинського языка:

«Što treba nam z tym zrobiti? V idealnym svïtï zobrali by sme najlïpšych jazykoznavcôv z každoj grupy, zaperli jich u konferencijnôj salï i ne vypustili, zaklja ne našli by rozjazanja na kodifikaciju. Lišati toty hyperboly na rantï, strïča tych špecialistôv jest neobchôdna. Zhromadžinja najlipšych fachovcôv v jednym mïscï v cïlï rïšinja tak važnoj questiji vidit sja mi najlipšym rozjazanjom.» Sese trutilo našu nynïšnju redakciju id dumci, a ci treba toto nam popravdï? Ci treba zaperati špecialištôv u jednôm kabinetovi, žeby vni sja dohovorili, taj učinili dajakoje romantičnoje idealnoje kojne, dïlja všytkych rusinu zo všytkych štatu? 

Ci možlivo učiniti jeden standart?

Problema byla v tôm, že u Pudkarpatjovi, Prjašôvskôj Rusi, Lemkovinï a druhych regionach inšaka tradicija pisma: u Pudkarpatjovi ljude počastu ne hodna rozumiti v bukvi E zvuk [i] i, vo mnohomu spozad ukrajinizaciji, čitat E jak [e] takoj v usjych pozicijach i v tych slovach, de v žyvôj bisïdï malo by zvučati [i], a pak takyj vyhovor začinat chosnovati i v svojôj rïči; u Prjašôvskôj Rusi vekšostj naroda ne znat chosnovati cyriliku, a v Ukrajinï naspak latinku; u Lemkovinï het inšaka tradicija adaptaciji čužych slôv; u huculu taj bojku, kotrych pojedny dïjači rusinstva znavut prilučati d karpatorusinskomu narodovi (iz čim naša redakcija nije sohlasna), cïlkovo druha tradicija pisma; uni ne mavut fonemu /y/, taj u cïlomu bisïda jim sja dosta rozdïljat ud rusnackoj takoj na všytkych urovnjach, što vjedno z tym ukazuje i na dosta inšakyj ud našoho socialnyj taj istoričnyj kontext.

Tipirïšny intelektualny vozmožnosti, hypothetično, povoljavut učiniti jeden vorošnyj standart, jak minimum, pro Pudkarpatja, Prjašôvsku Rusj taj Lemkovinu, bazuvuči ho na vorošnych risach, charakternych dïlja ušytkych trjoch regionu.

Pak, čoho tohdy dotipirjka nichko ne prijal išči dajakyj standart?

Speršu sja všytko robilo po planovi retoromanskych jazyku: dïlja každoho regiona mal byti učinenyj svôj standart, a potôm iz časom mal by sja ubjaviti jedinyj standart. Svoji standarty dôstali všytky regiony, krôm Pudkarpatja, to je tak spozad mnohych političnych pričin, banalnoj nevyznanosti jazyka ukrajinskym štatom taj absenciji ljudi, kotry by sja za vto brali; a toty, ko sja brav, toto ljude dosta grupkovaty, kotry svojov bisidov dorožat, taj začastu uni udstojuvut konkretno svoji vidžinja, jak priklad, u Pudkarpatjovi byla dovha pereka po problemu zapisa reflexa o* taj e*, ci to, jak, napriklad, pisati slovo «môst»: муст, мӱст či міст.

Problematičnym je šči to, že deržavnoj podpory školovanja rôdnoho jazyka nije, pri čôm i na Slovensku vna nije až tak silna.

Po sjôj pričinï, jak na Slovakach, tak i v Ukrajinï, ljude učinili svoje narodnoje pismo: u Slovenščini ljude chosnovut latinku (i ne oficialnu transliteraciju, aj pozad slovackoho vzorcja), a v Ukrajinï ljude zapisuvut ušytko fonetično, chosnuvuči principy, kotri znavut z oškoly, ci to principy ukrajinskoj orthografiji, pri tôm, že ne do kôncja rozumivut, že fonema /y/ existuje.

Častj rusinskych aktivištu taj kodifikatory rusinskoho jazyka na Slovakach tverdo stojat na peresvïdčinjovi, že rusinska bisïda sja povinna zapisovati lem cyrilikov. Jasnï, že toto sja robit dïlja vekšoj jednosti z druhyma rusnakami čerez vorošnoje, tradicijnoje pismo (šak tradicija tota byla perervata uže vece jak 80 rokôv tomu). Na banu, tym uni činjat lem hôrše, bo cyrilikov, faktično, marginalizuvut jazyk, bo jej prosto nichko z «prostych» slovenskych rusnaku ne znat i ne choče včiti. U takomu kontextï, koli rusiny daleko ne sut ujedineny, a často i cïlkovo vudnu jednoj deržavy ne sut takyma, argument «za» staje i argumentom «proti» - takoje naopak rozkapčuje izudnu. Zmahanja ne rozryvati skapčinja midži regionami na prakticï paralyzuje aktivnostj vudnu samych tych regionu.

Midži rusinskyma aktivištami v Ukrajinï sja tručat vece etimologičnoje pismo (choc i toto sja ohraničuje etimologičnym zapisom perechoda /e/ > /i/ jak toto u slovach dnesj > dnisj, ohenj > ohinj), pri tôm, že vekšostj ljudi v regionovi aj banalno ne znaje za existovanja barz važnoj dïlja rusinskoho jazyka fonemy /y/, choc, pri tôm, use ji vyhovorjuje, ajbo rozumije ji skorše jak dovhyj priholosnyj zvuk, i piše na jej mïstï vadj bukvalno «nič» (jak oto slova «ty, byti, chyža» poraz znavutj byti zapisani jak т, бла, хжа (t, bla, chža))ci, maj často, po analogiji z ukrajinskov orthografijov, ne rozdïljavutj ji na pismovi z И.

Aj išči «prosty» ljude u svojôj vekšosti rozumïvut asimilovanu E jak čistu И, i v barz vyjimkovych pripadach hodny čitati slovo день hy день (denj) jak динь (dinj), a toty, ko tak pišut, robljat toto lem po pričinï, že sjakyj zapis maj samarat na ukrajinskyj. 

Bez zapisanja fonemy /y/ v ljudi ubjavljavut sja poraz problemy z rozumïnjom pisemnoho jazyka. Ise problema, kotru popravdï treba rïšyti, ajbo ušytky roky svady išli ne za sposoby jej rozjazanja, aj za pisanja slôv «môst» taj «dinj».

Učiniti jeden standart na etimologiji bylo maj lehko desi tak u čas Československa, koli ljude u vekšyni čitati, pisati ne znali, i koli rusnaky Pudkarpatja i Prjašôvskoj Rusi šči ne byli rozdïleny štatnov hranicjov, a jazyk mav vorošnu pisemnu tradiciju. A koli je dajakoje narodnoje pismo, to učiniti vže stavat problematično. A udmïtovanja sjakoho pisma stavat durnym i neproduktivnym, tym vece v situaciji, de ljudi ne vozmožno navčiti inakoho pisma čerez voškolu, bo nije samych voškôl.

Ta ci treba nam kojne?

Tu, jak isme porozumïli, problema ne v tomu, ci toto možlivo, aj problema v tomu, ci je potreba na toto kojne, ci potreba je na štosi druhoje. Mnohy veliky jazyky mavut svoji regionalni varianty, jak, naprimïr, perskyj jazyk u Iranovi, Afganistanovi aj Tadžikistanovi, koryj paralelno chosnuje i arabskoje pismo, i cyriliku; avadj serbskyj, kotryj chosnuje ujedno i cyriliku, i latinku.

My majeme situaciju, de rusiny žyvut u mnohych rôžnych deržavach, ud krajiny do krajiny, de dïlova taj technologična lexika sja dosta rozdïljat, i rusinam u každôm štatï treba dajaka inkluzivnostj, každôj etničnôj grupï, aj i tym grupam, kotry sut u menšynï, jak rusiny v Madjarščinï, ci lemky Polšči.

U takôm pripadï pismovyj jazyk maje byti duže etimologičnym, hljadajeme «obščyj znamennik», kotryj formalno bude maj vrozumlivyj pro všytkych, ajbo ne bude peredavati žadnoj lokalnoj lexičnoj ci fonetičnoj specifiky aj u mïrkach cïloho regiona (Lemkoviny, Prjašôvskoj Rusi avadj Pudkarpatja). Takyj variant ne bude valovšen na zadanja vsokočinja mïstnoho jazyka v každomu okreme vybranomu dialektovi, tot jazyk ne bude sja asociovati z konkretno jich bisïdov, a značit ne bude mati šansu vyjti za hranici uzkoho kola joho tvoritiljôv; taj dokus ne bude valovšen na lehkoje nativnoje pošyrinja maloužyvanych slôv ci neologizmu pozad neintuitivnosti jich vyhovora vychodjači z napisanja.

I jse pri tôm, že ljude z ruznych dialektu vudnu jednoho štata, naprimir iz ruznych časti Pudkarpatja, spokôjno sja rozumivut, bo kontaktuvut. Supokujno prochodit konvergencija dialektu, tipirj v Užanskôj dolinï znavut upovïsti «až» u tomu značinjovi, što v Maramorošy, a v Maramorošy hodni vpovisti «kidj», choc i toty slova ne sut tradičny dïlja tych regionu.

Tu varta nahadati i priklad retoromanskych jazyku u Švajcariji, bo tam situacija skoro doslôvno taka sama, lem zo sto rokami skušenosti spered nami. U 1982. hodi lingvišta Heinrich Schmid učiniv Rumantsch Grischun jak umïlyj pisemnyj standart iz pjati idiomu, zadumanyj holovno pro pismo, z namïrom zlučovanja ljudi. Id 2009–2010. školnomu rokovi kolo poloviny gmin kantona Graubünden perejšli na školovanja po RG, ajbo u 2011 rocï četyrnadcjatj iz tych gmin vernuli sja do učinja po svojôj regionalnôj pisemnôj formï, a Velika Rada kantona u decembrï 2011. pozvoliv maj drukovati učebny materialy u všytkych pjati idiomach. U 2020. hodovi podobnym sposobom surmiransky gminy na referendumach vernuli sja id školovanjovi po surmiransky. A ocïnka z 2019. roka, zroblena na zakazku kantona, dôjšla do vyslïdka, že Rumantsch Grischun po pravdö ne pobirovav rolu mosta midži idiomami u žyvotï, choc sja dalše ubstavat u oficialnôj, administrativnôj i medijnôj sferach, i to pri tôm, že za retoromanami stojav štat, kotryj toto financovo tručav desjatilïtjami.

U rusinu takoj sily nije nikde. Všytky «prirodni» standarty, kotry nam sja vidjat samosobov vrozumlivymi: francuzkyj, talijanskyj, ukrajinskyj tyž byli kolisi umïlo zrobleny, ajbo za nima stojav štat iz oškolami i administracijov, kotri desjatilïtjami silovali ljudi prinimati tot standart. «Umïlyj» standart bez štata za plečima faktično probuje povtoriti process, kotryj vsjakde v historiji robil štat, lem silami dakôljkoch aktivištôv i takyj projekt doraz use sja končit ne jazykom ljudi, aj jazykom aktivištôv.

Vidime, že na Slovensku nichko ukrem aktivištu ne chosnuje prjašôvskyj standart, kotryj i tak dosta slabovariativnyj i vudnu jednoho štata. Ušytky sja perepisuvut latinkov i rozumïvut sja vudnu svoho štata, a akurat cyriličnoje pismo jich udtručuje i povyšat hranicju vstupa do oficialno prijatoho pisemnoho standarta dïlja vekšosti obyvatiljstva.

V Ukrajinï všytky sja perepisuvut absolutno rôznymi variantami pisma, ajbo pri tôm sja rozumïvut, i vekšostj ljudi, kotry si dumavut, že vni pišut uže po rusinsky, a ne «po zakarpatsky», toto prosto ljude, kotry chosnuvut bukvu «Ы» (v latinkï «Y»). Nativy inšakych dialektu, z inšakych častij Zakarpatskoj oblasti, spokôjno sja rozumïvut, bo kontaktuvut.

Jazyk robit dvï roboty ujedno: služyt komunikaciji (totu robotu lïpše vykonuje unifikacija) i služyt identičnosti (totu robotu lïpše vykonuje variativnostj, bo svôj dialekt oto častj dačoho privatnoho i rôdnoho). U situaciji, koli asimilacija jde zo všytkych bokôv, sesja funkcija stavat barz važna, pozad čoho mnohy chosnuvut duže nam daleky (poraz to chosenno), jak priklad, madjarizmy, kotry sa v obyvatiljstvovi často rozcïnjuvut jak štosi svoje, kidj jich runjati zo slovljanskov lexikov, kotru i tak mož učuti v ukrajinskomu, ruskomu, vadj slovackomu jazykach. Nije planno tručati slabopopularny formy, by vsokotiti jich, avadj by usiliti proces konvergenciji, ajbo toto treba robiti u mïru, i žeby ne mïšalo rozumïnjovi cïloho kontexta.

Uzus уušytkomu holova?

Išči dvï tisjači roku tipirj Horatius u svomu tvorï «Poetičnoje umiljstvo» upovïl: «usus, quem penes arbitrium est et ius et norma loquendi» — zvyk(uzus), u čijusi vlasnosti je i pravo, i norma bisïdy. Ni aktivišta, ni gramatišta, ni standart ne rïšavut, jak «popravno», aj toto, jak ljude po faktu bisïduvut. My sa deržyme rôno sej ideji, že nije zmysla nasilno pchati v bisïdu ljudi slova, kotry nichko nikda i ne čuv. Toto sa maje stavati prirodno, kontaktom ljudi z ljudmi. Na danyj moment my vidime, že kontakty rusinôv zamknuty lem vudnu svojich štatu, i orientovati sa v sferï bisïdy musaj akurat na vudnušnjyj kontext okremoho štata.

A ljudjom toho treba?

Dïlja toho, by tručati kojne, treba rusinska voškola i pudpora štata, a v nas nije ani pervoho, ani druhoho. Akurat osnovna pričina, čoho vno tipirj nemožlivoje. Ajbo tu sja ubjavljat vopros, a ci ljudjom ucïlomu toto treba? Ci treba vno, aj kidj stane možlivym? 

Jak isme vže opisali, ljude pišut inako, ajbo rozumïvut sja, panuje variativnostj, i ljude do toho navykli, spokôjno prochodjat aj procesy konvergenciji. A takoje kojne zaberat variativnostj.

Kojne — fajnyj variant pro nacionalističnyj med u vucha, ajbo ne pro objektivnu realnostj, de totu naciju malo ne z nuly treba strojiti. Vopros za kojne v objektivnôj realnosti raz ne stojit – i žeby joho cholem postaviti, raz musaj rïšyti mnohym maj aktualny voprosy.

Ci treba nam domak standartizovanyj jazyk, koli my аi tak birueme?

Sut tri pričiny, čoho un nam treba: praktična, kulturna i politična.

Praktična: banalno toto, što ljude sja nim perepisvuvut i vsjako ho chosnuvut, ajbo ne znavut jak, spozad čoho pojavilo sja duže mnoho rôznych variantu pisma, mnohy z jakych tjažko čitati aj i samym nositiljom. Znanja pisati gramotno na rôdnomu jazycï, kotryj furt chosnuješ, je bazovym.

Kulturna: my vidime v choc jakomu jazykovi aj dialektovi kulturnu cïnnostj, kotru treba sokotiti, tym vece v čas, koli vo všytkych štatach prochodit silna asimilacija i globalizacija. Sokočinja mïsnoho jazyka pomože vsokotiti i mïsnu kulturu, mentalitu a identičnostj ucïlomu, bo akurat uni dïljat narody.

Politična: svôj jazyk davat nam fest stojati na političnôj arenï jak narod.

Udsutnostj standarta vto toto samoje, što prosto stojati taj pozerati na asimilaciju. Un naopak bude pomahati ljudjom osvojiti svôj jazyk, i ne lem pisemnyj, bo čerez text ljude sja spoznavutj iz zabytyma slovami taj gramatičnyma formami i konstrukcijami; ajbo sam standart musit čim vece podobati na jich jazyk.

Основа, на котрууй мы мусиме стояти, тото русины й продуктивность

Asimilacija prochodit duže bystrymi tempami, všytky sesi roky rusinsky organizaciji byli duže neeffektivnyma i porožovali mnoho vudnušnjych konfliktu, čim chôsna pro rusinstvo. Spozad čoho taka planna situacija sja nikus ne zlïpšuje i dotipirj. Nam musaj, by vyžyti, byti produktivnyma. Maj produktivnym putjom je ne ignoruvuči všytky speredušči stupljaji činiti takoj naraz kojne, kotroje vyžaduje prorobiti komplexnu tjažku robotu, aj začati raz postupovo rïšati maj bazovy problemy na mïstach, dati ljudjom prostyj dïlja osvojinja inštrument na adequatnyj zapis rôdnoho jim jazyka. Nam raz standart treba lem politično, a po faktu, treba včiti ljudi ne pisati calkom jednako, aj toho, že vni sut rusiny, kotry bisïduvut po rusinsky, učiti ljudi maj bazovym i maj važnym pravilam prosto adequatnoho zapisa jazyka. Sokotiti i rozvojovati lokanlu lexiku. Až standart i maje byti, ta un maje čim vece podobati na pismo «prostych» rusinu, v adequatnych hranicjoch, bo takyj bude prijatyj teplo, bo un bude opisovati rôdnu bisïdu ljudi.

Vyslïdok

Idea kojne — neaktualna. I voskresnuti hodna chyba lem u podminkach maximalnoj podpory z boku štata.

Rusinam treba ne jednakyj jazyk, rusinam treba «svôj» jazyk, v každoho un sa rôznit, ajbo všytky my ho rozumïjeme. Osnovna problema rusinu vto toto, že za nich movčat. My majeme za sja kričati, by vsokotiti svoju bisïdu a kulturu. «Narodnoje prostoje pismo» i uzus ne vrah našoho jazyka, toto i je naš jazyk.

Standart barz treba, ajbo regionalnyj i variativnyj, by sa orietovav rôvno na rusinôv, by sokotiti jazyk i porodžovati choc i regionalnu, ajbo konvergenciju. Toto bude pervyj stupljaj id tomu, žeby dakoli u budučnosti mož bylo serjozno kazati za dajakoje kojne.