U tot čas, koli Ukrajina stojit na porozi Europskoj Uniji, opredïljavuči svoju budučnostj, perepisuvuči zakony i pereosmysljuvuči prioritety, rusinskyj ruch u Podkarpatjovi pudkresleno sokotit movčanja. Toto movčanja ne prosto čuduje; uno nebezpečnoje. Doki Kyjov i Brusel na fonï rosijskoj agressiji formuvut novu geopolitičnu mapu Europy, organizaciji, pretenduvuči na rolu chranitiljôv korïnnoho karpatorusinskoho naroda Podkarpatja, upali v letargiju, ne navyrhuvuči cïlisnoj viziji, zkoordinovanych dïj taj ozmyslenoj ochrany prav karpatskych rusinôv.

Izmahanja Ukrajiny vstupiti do EU – maj važna politična transformacija iz momenta dobytja samostôjnosti. Toto aj poslïdnja realna možnostj pro rusinôv žadati vyznanja taj ochrany v udpovïdnosti iz midžinarodnym pravom. Jednakož, doki europsky komissary činjat svoji vizity, perepozeruvut pravovu bazu a diskutuvut za chyby menšyn u diplomatičnych koloch, holos rusinskych organizacij sja ubstavat nepočutyj.

Mïsto lobbyjovanja u Bruselovi, podači juridičnych memorandumôv ci stvorinja aliancij iz europskyma inštitutami po pravam menšyn, vekšyna tych organizacij sja ohraničuje publikacijov ritualnych zajav, navščivu folklornych iventôv a fotografijovanjom sja na konferencijach. Tot naočnyj aktivizm nijak ne sposobit osjahnutja hlavnoj cïlï: dôstati juridičnoje vyznanja karpatorusinskoj naciji v ramkach Konstituciji Ukrajiny i zabezpečiti prava, garantovany midžinarodnyma normami.

Tota passivnostj maje realny vyslïdky. Každyj raz, koli rusinskyj ruch bezdïje, Kyjov i Brusel robljat krok do konečnoho vstupa Ukrajiny tak i ne kynuvšy rusinskoho voprosa. Rezultat bude katastrofičnyj: jak lem Ukrajina vstupit u EU, izjasj pudnimati vopros za vyznanja bude politično duže tjažko. Obolok pro dosjahnutja kulturnych, jazykovych i administrativnych prav sja zakryje, bez dalšych maj radikalnych dïj, naochtema. Lišati sja passivnyma teperj – značit sohlasiti sja na samozničinja. Karpatorusinskyj narod ne hoden si pozvoliti leaderu, kotri prinimavut inerciju za terpinja, a movčanja – za diplomatiju.

Teperïšnjoje rusinskoje kerovnictvo – fragmentovanoje, ubmeženoje taj rozdïlenoje vlastnyma ambicijami – daleko udyjšlo ud idealô, vykladenych u «Osnovï Rusiniji». Ni rusinskoj partiji v Podkarpatï, ni oficialnoho vyznanja Rusinô i rusinskoho jazyka za okremu etničnu grupu i okremyj jazyk v Ukrajinï, ni zavedinja osnovnoho i serednjoho voškolovanja u rusinskomu jazykovi, ni doderžanja holosovanja za avtonomiju z 1991. roku, zmïna nazvy Zakarpatskoj oblasti na Avtonomnyj region Podkarpatska Rusj – nič sja za tridcjatj roku ne udbylo.

Podkarpatskoje rusinskoje kerovnictvo, rozdrblenoje vlastnyma ambicijami a nostalgijov, ne pobirovalo (može, i ne chotïlo) stati teperïšnjov političnov silov. Joho predstavniky sja často bizuvut na zastarïvšu rhetoriku i sentimentalny prizyvy, a ne na pravovu i strategičnu argumentaciju. Robljači tak, uni uddrylili molodu generaciju i včinili sja neaktualnyma na europskych platformoch, de professionalita i pravova točnostj mavut vahu.

Tridcjatj rokôv našy leadery sja publično tjahli i pudporovali «putj do Europy», predstavljavuči ju garantom vyznanja taj spravedlivosti. Ajbo teperj, koli nastav moment – koli vstup Ukrajiny u EU teoretično hoden sja udbyti i môh by garantovati ochranu menšyn – uni movčat. Jaka pričina? Ci ne virjat u vlasnu rhetoriku, ci uže pôzno porozumïli, že Brusel nič ne garantuje.

Zato, na dale, nam chybit ne folklorna spoločnostj, a skoordinovana politična kampanija, založena na midžinarodnomu pravï: primïninja Ramočnoj konvenciji za chranu nacionalnych menšyn, interakcija iz OBSE i vyžadanja do Brusela ubgruntovati členstvo Ukrajiny v EU vykonanjom obojazku pered korïnnyma narodami. Lem samoorganizacija, samodisciplina taj diplomatija hodni pomoči sja vsokotiti ud asimilaciji.

Kandidatura Ukrajiny v EU ne povinna byti realizovana bez javnoho vyznavanja karpatskych rusinu jak okremoho naroda iz povnyma kulturnyma, jazykovyma taj druhyma pravami. Pro toto rusinsky organizaciji povinni dïjati rïšytelno – takoj naraz. Uni povinny tvoriti jedinoje predstavitiljstvo, mobilizovati midžinarodnych sojuznikôv i publično proholositi za toto, što ni jedna hlava za vstup u EU ne bude zakryta do toho času, dokytj Kyjov ne provede davno nazrïvšy reformy. I toto ne sabotaž, a spravedlivostj. Ni jedna europska demokratija ne može byti povnocïnnov, dokytj holosy korinnych narodu ne budut počuty. Dïlo karpatskych rusinu ne antiukrajinskoje, a proeuropskoje, založenoje na tych samych hodnotach rozmanitosti i rôvnosti, kotry Europska Unija, po jej slovam, ochranjat.

Treba rozumïti, kidj Brusel i dale sja bude lišati hluchym, rusinskyj ruch maje zrobiti vyslïdky: my ne musime sja dovïriti tym, ko nas sterat. Kidj Europa ne bude vystupati partnerom spravedlivosti, my musime hljadati novych sojuzniku u Europi, avadj za jej mežami, kotri vyznavut, že sa pravo na samoindefikaciju ne davat ubhovorjovati. Bezdïjstvo rusinskych organizacij u tot kritičnyj istoričnyj moment rôvnosilno zradï – svoho naroda, svojich predkôv i principôv, za kotry uni, jak sja stverdžuje, stojat. Budučnostj samobytnosti Podkarpatja zaležyt ne ud vyhološinj iz Brusela, a ud mužnosti i rïšytelnosti samoho rusinskoho rucha. Kidj uni sja zostanut passivnyma, istorija jich ne probačit. I v druhyj raz, koli eurokomissarka pochvalit Ukrajinu za vykonanja “domašnjoho zadannja”, ne lišyt sja ni jednoho rusina, kotryj by môh nahadati juj za falešny zajavy. Rusinskomu ruchovi treba udperti oči predstavitiljam EU, avadj hljadati sojuznikôv poza Unijov.